Otrokom sem pripravila ročne lutke in pripomočke za izvedbo dramatizacije po pravljici “Rokavička”. Otroci so bili veseli lutk, navdušeni so bili tudi nad velikansko rokavico, v katero so se živali lahko skrile. Sprva so opazovali gibanje z lutko in obnašanje naju dveh kot strokovnih delavk, kmalu pa so se tudi sami opogumili in pričeli z lutkami komunicirati in igrati. Najbolj jih je pritegnila lutka volka, čeprav v zgodbi nima neke večje vloge, pa je otrokom fascinantna že sama podoba volka. Opazili sva, da je veliko otrok iskalo tudi lutko psa, ki ima v zgodbi pomembno vlogo, saj na koncu z lajanjem in kihanjem prepodi živali iz rokavičke. Lutke smo imeli v skupini več časa, ponujali sva jih spontano, včasih tudi načrtovano, vedno pa je bil interes otrok velik. Do lutk so bili nežni, opazili so, da imajo nekatere lutke luknjice, zato sem jih na njihovo pobudo tudi zašila, zelo previdno so jih odlagali v rokavico in vedno bili nanje pozorni. Vedeli so, da z njimi ne smejo hoditi po celi igralnici, drug drugega so opozarjali. S pomočjo lutk smo tudi obnovili pesmice o različnih živalih, otroci pa vedno znova želijo slišati in prepevati tudi o dedku, ki je izgubil rokavičko.
Naš naslednji korak je, da bodo otroci tako sproščeni ob igranju, da bomo za sosednje skupine skušali pravljico o rokavički tudi zaigrati.
Držite pesti in spremljajte, če nam bo uspelo.
Besedilo: Mateja Lah Vojska
Slike: Mateja Lah Vojska
