Ko ob koncu šolskega leta z Danijelo pogledava nazaj na dogajanje v naši skupini, ugotavljava, da je bil eden izmed sklopov, ki je otroke najbolj pritegnil, prav januarski kotiček DOM.
Izhodišče za načrtovanje je bilo preprosto opazovanje otrok pri igri. Opazili sva, da je bila igra v kotičku kratkotrajna in se je hitro ponavljala. Zato sva se odločili, da kotiček postopoma bogativa z novimi materiali in se tudi sami več vključujeva v igro.
Pri tem so nama pomagali tudi starši, ki so na povabilo prinašali različne varne predmete iz domačega okolja – prazno embalažo, kuhinjske pripomočke, krpice, posodice in druge vsakdanje materiale. S tem je kotiček postal bolj podoben domačemu okolju, otroška igra pa veliko bogatejša.
Otroci so pripravljali obroke, skrbeli za dojenčke, pospravljali, se pogovarjali po telefonu, odhajali na obiske in prevzemali različne družinske vloge. Ob tem so spontano razvijali govor, bogatili besedišče, se učili dogovarjanja, sodelovanja, deljenja in reševanja manjših nesoglasij. Ob igri so razvrščali predmete, primerjali njihove lastnosti, razvijali fino motoriko ter usvajali številne vsakodnevne spretnosti.
Posebej dragoceno se nama je zdelo, da si nisva prizadevali le za bogatejši prostor, temveč predvsem za več časa za skupno igro. Ko se odrasli vključimo kot soigralci, lahko otrokovo igro neopazno obogatimo z novimi idejami, vprašanji in besedami, ne da bi prevzeli njeno pobudo.
Ta sklop nama je še enkrat potrdil, da otroci za kakovostno igro ne potrebujejo dragih igrač. Veliko pomembnejši so čas, spodbudno okolje, preprosti vsakdanji materiali in odrasli, ki znamo prisluhniti otroški domišljiji.
Besedilo: Karmen Gec Hočevar
Fotografije: Karmen Gec Hočevar