Otroci iz skupine Kameleončki smo v novem šolskem letu dobili tri nove prijatelje. Vsak dan smo jim razkazali en del vrtca. Zadnji avgustovski četrtek je bil rezerviran za igrišče. Ker se zelo radi igramo v peskovniku, smo se dogovorili, da se gremo po malici igrat v peskovnik. Hitro smo pojedli, se preobuli in odhiteli na igrišče. Sabina in Rok sta nama pomagala odkriti ponjavo s peskovnika.
Takrat smo ga zagledali. Velik jež se je stiskal pod ponjavo ob rob peskovnika. Ker vemo, da ježki podnevi spijo, ponoči pa hodijo naokrog, smo razmišljali, kaj naj naredimo. »Kaj pa če je žejen?« je vprašal Max. »In kako je pršu not na igrišče? Kaj pa če ga njegova mamica zdaj išče?« je vprašala Nikolina. »Poglej, meni se zdi pa da ga je strah, glej kaku se je stisnu u žogico.« je rekla Olivija. »Mormo ga nest v gozd, ku ježki tam živijo, veš,« je rekel Grim.
Stali smo okrog ježka in Rok je odšel po škatlo, da ga damo vanjo, ker pika in ga ne moremo nest kar tako. Pa še strah je ubogega ježka. Ko je Rok odšel po škatlo, mu je kuharica Majda dala za ježka še dva krhlja jabolka in skodelico vode. Vse to smo ježku položili v škatlo. Rok je ježka poskusil dati v škatlo, a ga ni mogel prijeti, ker je zelo nasršil svoje bodice. Zato si je pomagal z lopatko za pesek in ga previdno postavil v škatlo.
Odločili smo se, da ga odnesemo v bližnji gozdiček. Poiskali smo primeren prostor. Ježka smo pobožali in ga nato zakotalili pod drevo. Pozdravili smo ga in mu zaželeli, da najde svojo mamico.
Ko smo naslednji dan prišli v vrtec, nas je na mizi čakalo presenečenje. Ježek nam je v zahvalo, da smo ga odnesli v gozd, poslal kmaišibaj in pravljico o ježku. Bili smo je zelo veseli. Sabina nam je povedala kamišibaj, skupaj smo prilepili ilustracije pravljice na omaro in sedaj se ob ilustracijah vsak dan pogovarjamo.
Ježek pa nam ni poslal le pravljice – pokazal nam je kje rastejo slastne robidnice in drnjule.
Besedilo: Rok Žvab
Fotografije: Rok Žvab
