V gozdovih okrog Dutovelj se skrivajo pravljične skrivnosti, med njimi tudi mali gozdni škratje. To so zelo majcena bitja, ki za svoja domovanja izberejo gosto grmovje, drevesne dupline, kotanje pod štori, kamnite razpoke … Od nekdaj pa imajo škratki zelo radi pustolovščine in ker vedo, da jih imamo radi tudi mi, otroci iz vrtca, nas včasih obiščejo in povabijo na svoja gozdna doživetja.
Tokrat so nam, otrokom iz skupine Pingvinčki, v začetku maja napisali pismo in nas v njem povabili na Iskanje skritega zaklada. Seveda smo bili takoj za to, da preživimo popoldan v škratkovi deželi in se ob tem še zabavamo. Povabili so tudi naše mamice, tatkote, bratce in sestrice, niso pa pozabili niti na none in nonote.
Pot do skritega zaklada ni bila ravno lahka. Otroci so se morali na njej držati škratjih pravil in skupaj reševati vse naloge, ki so bile zapisane v škratjih pismih. Treba je bilo pozorno poslušati kakšno pesmico ali zgodbico, odgovarjati na vprašanja, telovaditi, šteti, ugibati, iskati stvari v gozdičku, kaj povedati … Dokler naloga v pismu ni bila opravljena, poti ni bilo mogoče nadaljevati. Ampak želja po skritem zakladu in radovednost sta bila tako velika, da smo naredili čisto vse, le da pridemo do njega.
In na koncu nam je tudi uspelo. Škratki so zaklad skrili v gozdiček kostanjevih kučk, kjer se pogosto in zelo radi igramo. To je kraj, kjer rastejo velika drevesa kostanjev, pod njimi grmičevje, vmes tla prepleta gosta robida, zemljene potke pa so čisto zbite od prehojenosti. Že povsem gole veje nam služijo za guganje, gmote korenin so prekrasen kraj za našo otroško domišljijo …
Zato gotovo ni naključje, da so nam ravno tu gozdni škratje skrili težko pričakovan zaklad. V njem seveda ni bilo igrač. Bile so škratje dobrote, suho sadje, rozine, sveža jabolka in hruške, vmes storži dreves, čisto na dnu zaklada pa so bile tudi škratje medalje. Veselje je bilo ob najdenemu veliko in sladko.
Naj povem, da je bilo v skritem zakladu tudi pismo, v katerem so nam škratje čestitali za trud, nam zaželeli prijeten večer ob pogostitvi ter nam privoščili igro v naših priljubljenih kostanjevih kučkah v družbi najdražjih.
V pismu je bila na koncu zapisana njihova želja, in sicer naj vedno, ampak zares vedno, poskrbimo, da ostane gozd čist, saj je to njihov edini pravi dom.
Kaj pa fotografiranje v gozdu? Za to, po pravici, nismo imeli časa in se ob tako burnem dogajanju še spomnili nismo. Tako smo pred fotoaparatom pozirali čisto na koncu, tik pred tem, ko so nas škratki zaspančki že vabili v postelje na zaslužen počitek. So mogoče na fotografiji tudi oni?
Besedilo: Karmen Gec Hočevar
Fotografija: Karmen Gec Hočevar
