Unesco je leta 1999 dan 21. marec razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. Unescov namen je zagotoviti prepoznavnost ter spodbuditi nacionalna, regijska ter mednarodna poetska gibanja.
“Poezija je prostor, v katerem se srečujemo skozi besedišča vseh barv, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje. Pesniki širijo brezčasna sporočila in so včasih vzvodi in priče pomembnim družbenim ter zgodovinskim spremembam, včasih pa nam njihovi verzi zgolj pomagajo pri iskanju duševnega miru in lastnega bistva. Vsak jezik ima svojo poezijo in vsak človek ima svoj ključ do poezije.”
Otroci skupine Netopirčki (5-6 let) smo skupaj z dvema drugima skupinama otrok ob svetovnem dnevu poezije prisluhnili Kosovelovi poeziji za otroke (120 obletnica Kosovelovega rojstva), ki sta jo ob vizuelni podpori video projekcije otrokom prebirali sodelavki Vanda in Špela.
“Poezija pri otroku razvija zvočnost in ritem, fonološko zavedanje, pridobivanje in uporabo novih besed, igranje z jezikom, glasovi in besedami, učenje kompleksnih miselnih struktur in razumevanje globokih čustev.” (Stritar: Kako delati ustvarjalno s predšolskimi otroki, 2013).
V skupini pa smo se posvetili prebiranju poezije za otroke tudi drugih pesnikov. Pesmi podprte z ilustracijami smo natisnili in jih vstavili v prozorne mape. Nato smo pripravili male sponke, na vsaki je bil simbol /znak otroka. Ob vsakodnevnem prebiranju poezije v manjših skupinah, so si otroci s sponkami označili, katera pesem jim je najljubša. Včasih je več otrok izbralo isto pesmico. Nekateri so si izbirali več različnih. Ob svetovnem dnevu poezije je vsak otrok dodal svoji pesmici rdečo pentljo, povedal komu jo bo podaril in jo odnesel domov.
Pesem bom podaril:
– tatkotu, tatiju (Evan, Joel, Anila, Metka, Teodora)
– sestri (Erika)
– mami (Lara, Izet, Neja, Katarina, Lejan)
– noni Andreji (Tinkara)
– družini (Edvin)
– prijateljici Iris (Adna), prijateljici Adni (Vid), prijateljici Iris (Lejan), prijatelju Izetu (Ledri).
“Otroci preko pesmi spoznavajo kompleksna čustva, kot sta sram in krivda, ter postopoma pridejo do razumevanja le-teh, poleg tega pa pesmi lahko spodbujajo, da razmislimo o povedanem. Predšolski otroci se zelo odzivajo na številna čustva, vendar je za njihovo raven razvoja značilno, da pesem obravnavajo celostno in neposredno, zato pogosto niso zmožni z besedo izraziti svojih občutkov.” (Česen, Poezija in njen vpliv na govorni razvoj otroka, 1992).
Otrokom je včasih na začetku težje razumeti pesmice, ker imajo veliko besed s prenesenim pomenom. Otrokom smo v podporo pripravili tudi slikovne kartončke s pomočjo katerih so iskali rime. Nekateri so rime ubesedili, drugi le pokazali na sličice besed, ki se rimajo. Pesmice in rime smo našli tudi v pravljici Bav bav v obliki čarobnega izreka s katerim odženeš strahove. Vsak otrok je izdelal svojega duhca s katerim je ob izreku “čarobnega izreka v rimah” preganjal strahce v temi doma. V vrtcu smo se igrali, da smo duhovi in otroci so s pomočjo rim rešili prijatelja, ki je bil duh pod rjuho.
“Otroci sprva pesem občutijo preko ritma. Nanj se odzivajo že zelo zgodaj, še preden so sposobni razčleniti verze po besedah ali razumeti pomen verza oziroma celotne pesmi. Otrok v pesmi zmore uživati, čeprav je morda še ne razume.”
Ob tem, ko smo brali in se igrali rime v vrtcu, pa so otroci pesnili tudi doma z družinami.
“Za otroško poezijo so pomembni predvsem elementi vsebinske narave in elementi čustvene odzivnosti. Dobra pesem je skladna z izkušnjami, ki jih otrok že ima. Otroku pomaga, da pridobljene izkušnje obnavlja in jih povezuje v nove življenjske zveze.” (Stražar, Književnost za otroke: gradivo za vzgojiteljice pripravnice, 1980).
“Otroci že v predšolskem obdobju lahko ustvarjajo svoje pesmi, saj jim poezija omogoča, da izumljajo svoj jezik. Otrok z lahkoto kuje nove besede in jih med seboj povezuje na več načinov. S tem širi besedni zaklad in se nauči govorno izražati. Preko poezije se razvija (mentalno in psihosocialno) in celostno raste, saj ima vso svobodo, da govori o tem, kar ga teži, zanima, kar se mu zdi pomembno.” (Izarek, Playing with poetry, 2013).
Nastale so zanimive pesmi v maternih jezikih otrok, ki smo jih vsakodnevno prebirali. Otroci so bili na svoje pesmi vidno ponosni. Zbrali smo jih v Netopirčkovo pesniško zbirko, ki je odpotovala v vse domove otrok.
Prepoznale smo vidno uživanje otrok ob poslušanju prebranih pesmi in ob lastnem ustvarjanju rim. Pesem je postala vrednota – darilo, ki so ga s ponosom odnesli domov. Odrasli smo tisti, ki otrokom ponudimo poezijo, ki je zanje primerna. Naj bo poezija vrednota, ki lepša naš svet.
Besedilo: Anja Kristan
