V oktobru smo se Netopirčki odpravili na obisk v Dom upokojencev. Pričakali so nas tamkajšnji stanovalci skupaj z njihovo delovno terapevtko Niko Čepar in animatorko Tadejo Tavčar. Otroci so bili sprva začudeni, presenečeni, saj nekateri še niso srečali starejših na vozičkih. A je zadržanost kmalu minila. Ko je vsak otrok podal starostniku roko v pozdrav in so videli presrečne obraze so se sprostili in navdušeno podarjali svoje risbe. “Anja, zakaj ta teta joče?”, “Ker je srečna” jim povemo. In nekateri otroci objemajo starejše, nekateri jih sproščeno sprašujejo kar jih zanima. Nekateri pa se stisnejo skupaj in le opazujejo. Seveda, otrokom je treba dati čas in spoštovati njihove odzive na nove situacije. Nato smo jim skupaj zapeli nekaj pesmic in skupaj prisluhnili pravljici Petelinček prebudi upanje. Vsi odrasli smo bili ganjeni nad načinom, kako se otroci in starostniki med seboj povezujejo. Pristno, srčno. V vrtcu so otroci pripovedovali, kako jim je bilo lepo in da komaj čakajo ponoven obisk. Tako smo se dogovorili, da se vrnemo v mesecu novembru, takrat opremljeni z instrumenti.
Besedilo: Anja Kristan
Fotografije: Anja Višček
