V mesecu marcu obeležujemo tri svetovne dneve, in sicer:

  • 19. marec: svetovni dan pripovedništva,
  • 20. marec: svetovni dan gledališča za otroke in mlade ter
  • 21. marec: svetovni dan poezije.

Otroci se že v svojih najmlajših letih v družinskem okolju in v vrtcu srečujejo s pripovedovanjem, gledališčem in poezijo. Poslušajo zgodbe, pojejo pesmi in si ogledajo predstavo. Ob tem vstopijo v domišljijski svet in se poistovetijo s pogumnim princem, ki reši princeso pred zmajem, se nasmejejo ob deklamaciji, kjer si volk obuje čevlje in pridobivajo pozitivne vrednote ob muci, ki šiva copatke za otroke.

V nadaljevanju si lahko preberemo nekaj napotkov, kako pristopati do otroka s pripovedovanjem, petjem in kaj upoštevati pri ogledu otroških predstav.

Že v prvih mesecih po rojstvu otroka je dobrodošlo, da se pogovarjamo z otrokom in mu pripovedujemo, da ga imamo radi, o dogajanju okoli njega, mu predstavljamo in opisujemo družinske člane, ljudi, ki jih srečamo na sprehodu… Otrok doživlja veselje in ugodje, ko mu odrasli z nagajivim tonom govori bibarije ali z nežnim in pomirjujočim tonom zapoje pesmice in uspavanke. S petjem in pripovedovanjem se otrok tako prvič sreča z maternim jezikom, ga posluša in se ga uči. Na ta način se z njim povežemo in ustvarimo še močnejšo čustveno vez.

Z otrokovim razvojem se širi tudi nabor zgodb in pesmi, ki so primerne za njegovo starost. Otroku pripovedujemo zgodbe, ki so nam jih pripovedovali že naši starši ali babice in dedki, aktualne pravljice ali tiste, ob katerih smo sami odrastli. Pripovedujemo lahko tudi o lastnih zanimivih ali smešnih dogodkih, ki postanejo privlačni za otroke in jih hkrati nasmejejo. Naučimo jih pesmi našega otroštva ali pa se pozanimamo v vrtcu, katere pesmice se učijo in jih skupaj z otrokom pojemo tudi doma. Starejši kot so otroci, pripovedovanje zgodb doživljajo bolj intenzivno, čustveno. Pripovedovano zgodbo ali pesem začutijo se poistovetijo z junaki in podoživljajo njihova čustva. Zato je dejavnost pripovedovanja koristno zajeti v vsakodnevno rutino (tako v vrtcu kot doma), saj pripovedovanje služi sprostitvi in socializaciji, obenem pa tudi k razvoju domišljije, jezikovnih sposobnosti ter občutenja empatije do drugih. Hkrati nam v poplavi modrih zaslonov služi tudi kot razvedrilo, da se povežemo z otrokom in v najboljši meri izkoristimo skupni čas.

Za obisk gledališča je priporočljivo, da otroka peljemo na ogled predstave, ko dopolni eno leto. Pozornost moramo nameniti pravilni izbiri predstave, saj mora biti primerna njegovi starosti. Predstave za otroke do treh let so kratke in enostavne, dvorana ni čisto zatemnjena, da otroka ni strah. Otroci od treh let dalje si lahko že ogledajo tiste »prave« predstave, ki jih pritegnejo in jim z vidika zgodbe in jezika lahko sledijo. Pred predstavo lahko otroku povemo, kam se bomo odpravili in kakšno predstavo si bomo skupaj ogledali. Navdušimo ga lahko s prebiranjem pravljice, ki se nanaša na predstavo, in mu tako približamo zgodbo, da bo predstavi lažje sledil. Poučimo ga tudi o gledališkem bontonu (med predstavo se ne pogovarjamo, ne jemo in pijemo, ne dajemo nog na stole drugih…). Na ta način bo otrok vedel, kaj pričakovati v gledališču in kako se obnašati.

 Najpomembnejši pri pripovedovanju, petju in obisku gledališča pa je čas, ki ga preživimo z otrokom. Vse skupne dogodivščine, druženja in crkljanja ostanejo otroku v najlepšem spominu, o katerih govorijo tudi še potem, ko zrastejo.

VIRI:

Besedilo: Tina Godina Babuder, mag. prof. ped., vzgojiteljica za zgodnjo obravnavo

DOSTOPNOST