Otroci iz skupine Lisičke se radi igrajo v »Kostanjevih kučkah«. Njihova igra je polna raznovrstnih zamisli. Naravne materiale uporabljajo za gradnjo hišk, ognjišča, sladoledarne in prodajalne zelišč ter gugalnice. Palice, kamni in travne bilke lahko postanejo sladoled, listki dreves zelišča, seno pa postelja itd.
Med igro v gozdičku se je otrokom porodila ideja, da bi imeli klopco. Z navdušenjem so pripovedovali in načrtovali, kam bi jo postavili in kako bi jo izdelali.
Njihovim zamislim smo z veseljem prisluhnili in jim priskrbeli lesene palete. Otroci so imeli veliko idej, kaj vse bi lahko iz njih naredili – od odra za lutke do ladje, hiške na drevesu, plezalne stene, lestve, ograje in celo tobogana. Na koncu so se skupaj odločili, da bodo izdelali klopco, ki si jo že nekaj časa želijo.
Pogovorili smo se, kaj bomo potrebovali za delo. Sami so našteli pripomočke in orodje: »papir, ki ima take bodičke za brusit, šraufe, žago, motorko, bt, pince, šraufnciger, lepilo, pištolo za vrtat, žeblje, načrt, barvo in čopiče.«
Nekaj otrok je narisalo načrt klopce in ga predstavilo drugim otrokom v skupini. Njihove ideje smo upoštevali pri izdelavi. Naslednji dan so otroci prinesli rokavice, eden pa celo žago. Skupaj smo šli še v trgovino po brusni papir in dodatne rokavice. Komaj so čakali, da začnejo.
Z veliko veselja so brusili, žagali, vijačili, merili in barvali. Otroci so povedali:
» Smo rabili načrt, da nam pomaga pri klopci, da vidiš, kakšno klopco bi naredili.«
»Sem brusila s tistim črnim … je šlo počasi, ko smo brusili na roke.«
» Strojček pa malo trese in je lažje.«
»Sem šraufala klopco, zato da bo stalo taku gor. Ker če ne, bi se podrlo in mi bi pali dol.«
»Za barvat sem prinesel ene stare hlače in rokavice.«
»Moj tata ima dosti umazanih majc od barve in mi je eno dal.«
Nastala je čisto njihova klopca – takšna, kot so si jo zamislili sami. In kako le bi lahko prišla v gozdiček?
»Z vozičkom.«
»Na frezi.«
»S škavacero od traktorja – tisto, ki se priključi, ena taka druga prikolica.«
»Bi nesli skupaj, če nas je dosti, in primemo vsi klopco, jo lahko nesemo.«
In tako je tudi bilo. Skupaj smo jo odnesli v gozdiček. Tam bo služila za počitek, opazovanje narave, druženje ter branje in pripovedovanje zgodb na svežem zraku.
Ta izkušnja nam pove, kako pomembno je, da otrokom prisluhnemo in jim damo priložnost, da izrazijo svoje ideje ter jih aktivno vključujemo v celoten proces – od zamisli do izvedbe. Njihovo veselje ob končanem delu pa pove največ.
Besedilo: Tjaša Palčič Kukanja
Fotografije: Rok Žvab