Otroški animirani filmi, risanke in druge medijske vsebine smrt pogosto prikazujejo nežno, npr. preminula oseba se vrne kot duh, nenadoma oživi; kar pa otrokom oteži realno dojemanje takega dogodka. Nerealen je tudi prikaz, da umrejo samo zlobneži, saj otrok tako pojava ne razume kot univerzalnega. Tudi žalovanje je v medijskih vsebinah redko prikazano tako, da bi otrokom služilo kot model. Večinoma je namreč prikazana samo menjava kadra ali zapis, da je preteklo določeno časovno obdobje.
Otroci se z minljivostjo pogosto prvič srečajo ob smrti hišnega ljubljenčka. Ker slednjega običajno smatrajo kot družinskega člana, je pomembno, da odrasli ne manjšajo pomembnosti takšnega dogodka. Tudi smrt hišnega ljubljenčka je vir frustracij, tesnobe, žalosti… , zato je pomembno, da otroku pomagamo pri izražanju (pisnem, ustnem ali ustvarjalnem) svojih občutij.
Proces žalovanja pri otrocih
Razlike v dojemanju pojma smrti in umiranja se razlikujejo glede na starost otroka. Starejši kot je otrok, zrelejše je njegovo dojemanje. Otroci do drugega leta starosti ne kažejo spoznavnega razumevanja smrti, a lahko kljub temu kažejo znake žalovanja, ki se izrazijo kot separacijska anksioznost ali kot odziv na stres, ki ga doživljajo njihovi skrbniki. Otroci, stari od dveh do šestih let, razumejo smrt kot začasno in povratno. Smrt si razlagajo kot posledico določenih misli, ponujajo magične razlage, pogosto tudi krivijo sebe za smrt. Otroci, stari od šest do osem let že razumejo, da je smrt končna in nepovratna, ni pa še prisotno razumevanje univerzalnosti pojava, torej da se to lahko zgodi vsakemu živemu bitju. Pogosto do preminulega razvijejo občutke jeze, sami pa pogosto izkusijo znake tesnobe, depresivnosti in somatske simptome, občutijo tudi strah in skrb za svoje bližnje.
Žalovanje je naravna reakcija ob izgubi in je odvisno od tega, kako močno je bil otrok navezan na preminulo osebo. Žalovanje je pri vsakem otroku edinstveno, vendar opazimo določene vzorce, ki se pojavljajo pri vseh žalujočih. Najprej se pojavi zanikanje, šok. Otrok je nezmožen sprejeti dejstvo, da ljubljene osebe ni več. Ko izgube ne more več zanikati preide v občutke nemoči, krivde in jeze. Otrok se sprašuje kaj je storil narobe, da se je to zgodilo, lahko je tudi jezen na človeka, ki je umrl, ker ga je zapustil. Sledi obdobje pogajanja. Otrok lahko misli, da bo določeno vedenje (npr. če bo bolj priden) stvari vrnilo v prejšnje stanje. Zelo pomembna je faza prepustitve žalovanju, saj bolečine, ki jo povzroča izguba, ne moremo ozdraviti brez žalovanja. V tej fazi se otrok prepusti občutkom žalosti in izgube: joka, se počuti brezvoljno, depresivno in brezupno. Zadnja faza je faza sprejetja, v kateri je lahko otrok še vedno žalosten, a ne misli več tako pogosto na osebo, ki jo je izgubil ter se na splošno počuti bolje. Pomembno je zavedanje, da otroci žalujejo drugače kot odrasli. Žalujejo v presledkih, na trenutke so žalostni in obremenjeni z mislimi na smrt, že v naslednjem trenutku pa lahko te misli odrinejo in se vrnejo k igri. Žalovanje pri otroku lahko največkrat prepoznamo preko njegovih čustvenih reakcij, npr. če izraža negotovost, strah, skrb za varnost, občutek zapuščenosti, žalost, zmedenost, občutke krivde, brezbrižnost ali pa čezmerno občutljivost. Pogoste vedenjske reakcije so glasni izbruhi (kričanje, jok), agresivno vedenje, prekinjanje sogovornika, prepirljivost, hiperaktivnost, izolacija in umikanje, regresivno vedenje (premik v vedenju v čas, ko so bili mlajši), zahtevanje pozornosti, potreba po preverjanju bližnjih oseb. Med telesnimi reakcijami se lahko pojavijo bolečine v trebuhu, težave s spanjem in hranjenjem, pomanjkanje energije, glavoboli in pogostejše poškodbe. Med socialne težave pa spadajo umik od dejavnosti, odmik od prijateljev, spremembe v odnosu do staršev in potreba po bližini oseb navezanosti.
Kako podpreti otroka
Odrasli se pogovorom o smrti ne smemo izogibati. Otroku ne smemo govoriti, kako naj se počuti in odziva ter ne kritiziramo njegovega vedenja. Ko pojasnjujemo pojem smrti, ne uporabimo izraza, da je nekdo »zaspal« ali »odšel«, saj otroci na določenih stopnjah razvoja abstraktne pojme razumejo dobesedno. Otrok bi se lahko bal zaspati in doživljal večjo stisko ob odsotnosti katere izmed bližnjih oseb. Ne govorimo, da je nekdo umrl samo zato, ker je bil bolan, ampak raje pojasnimo, da večina bolnih ozdravi. Ne uporabljamo besednih leporečij kot je npr. stavek »izgubili smo dedka«, otrok namreč ne razume, zakaj ne storimo ničesar, da bi to osebo našli. Prav tako je neprimerno, če smrt osebe razložimo z vpletenostjo božanstva, npr. če otroku rečemo, da je nekdo umrl, ker ga je bog imel rad in ga je vzel k sebi, lahko otrok to razume in doživlja kot da sam ni dovolj priden, da bi ga imel bog rad.
Če otrok sam začne spraševati o smrti, je pomembno, da čuti naklonjenost odraslega, njegovo odkritost (lahko vpraša karkoli, nepomembnih in prepovedanih vprašanj ni) ter resnicoljubnost (če otrok npr. vpraša “Kako je, ko si mrtev?” otroku priznamo, da tudi sami tega ne vemo, njegovo zmožnost predstavljanja pa lahko krepimo tako, da se z njim pogovarjamo o mrtvih, si ogledujemo slike ter obiskujemo in negujemo grob).
Za odrasle je lahko dobra iztočnica za pogovor o življenjskem ciklu, če otroci najdejo negibno ptico ali kakšno drugo žival. Otrokom se pove, da je žival mrtva, lahko jo skupaj zakopljejo, predvsem pa se jim razloži zakaj nekaj počnemo. Povežemo z življenjskim ciklom ljudi – kljub temu, da se z ljubljeno osebo ne moremo več pogovarjati, je nikoli ne izgubimo, če mislimo nanjo, se pogovarjamo o njej ter obiskujemo in urejamo njen grob.
Ko pride v družini do smrti, je pomembno, da vzdržujemo stabilnost v otrokovem življenju in ne vnašamo nepotrebnih sprememb. Ne glede na njegovo vedenje pa mu namenimo dodatno pozornost. Dovolimo, da izraža svoja čustva, mu odgovarjamo na vprašanja in prebiramo skrbno izbrane otroške knjige o smrti. Otroku pomagamo spregovoriti o občutkih krivde. Pojasnimo mu, da ni storil ničesar, kar bi povzročilo smrt. Pomembno je, da damo otroku vedeti, kaj na pričakuje. Pojasnimo mu npr. kaj se bo dogajalo na pogrebu. Osredotočimo se na njegova čustva in občutke. Dovolimo mu, da občuti svojo žalost na lasten način, hkrati pa ne smemo skrivati svoje žalosti oz. svojih občutij. Skupaj se osredotočimo na vesele spomine, se spominjamo prijetnih trenutkov s pokojnim, lahko mu skupaj z otrokom napišemo pismo, naredimo knjigo ali album ali pa damo otroku predmet, ki je pripadal pokojniku.
Otroška literatura
Največkrat nam otroška literatura služi kot iztočnica za pogovor in učenje o določeni temi. Enako podporo lahko v pravljicah črpamo pri nudenju pomoči žalujočemu otroku. Z njihovo pomočjo se lahko odrasli lažje pogovorimo z otrokom o vprašanju izgube, smrti, žalovanju in potrtosti. Slovensko društvo Hospic za otroke stare od 3. oziroma od 5. leta dalje priporoča sledeče zgodbe:
- Zakaj je bil rožnati slonček žalosten in kako je spet postal srečen (avtorica Monika Weitze, Slovenska knjiga, 1999).
- Dedka ni več (avtorja Ann De Rude in Rein Broere, Kres, 1997).
- Medvedkov dedek (avtor Nigel Gray, Učila, 1999).
- Anica in zajček (Desa Muck, Mladinska knjiga, 2001).
- Sarina vrba (avtor Friderich Recknagel, Kres, 1997).
- Stara mama (Franc Hubner, Kres, 1994).
- Luka izgubi očka (avtorica Darka Mazi, Založba Morfemplus, 2021).
- Mislil bom nate, babica (antonie Schneider, Kres, 2010).
- Jesen listka Timija (avtor Leo F. Buscaglia, Mladinska knjiga, 2010).
VIRI:
- Borucky, V., Križan-Lipnik, A., Perpar, I., Štadler, A. in Valenčak, K. (2004). Smrt in žalovanje: Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljanja: Otroci d.o.o
- Himebauch, A., Arnold, R. M. in May, C. (2008). Grief in children and developmental concepts of death# 138. Journal of Palliative Medicine, 11(2), 242-244.
- Kaufman, K. R. in Kaufman, N. D. (2006). And then the dog died. Death studies, 30(1), 61-76.
- Slovensko društvo Hospic (2022a). Knjižne zgodbe o minljivosti. https://hospic.si/wp-content/uploads/2022/07/Seznam-literature-v2-otroci-in-mladostniki.pdf
Besedilo: svetovalna delavka Katrin Češčut Bandelj, mag. psih.