OTROCI IN PUSTNE MASKE
Prihaja čas, ki se ga otroci pogosto zelo veselijo. Lahko se našemijo, plešejo in se veselijo. Skupaj s starši izberejo v katerega superjunaka, žival, bitje ali drugi lik se bodo prelevili in rajali s prijatelji. Pri tem ne bo primanjkovalo niti pustnih dobrot. Pustno rajanje nam vsem omogoča, da za en dan odklopimo skrbi, postanemo kdorkoli si želimo in se prepustimo smehu, dobri volji.
Ne smemo pa pozabiti na tiste otroke, ki v tem času ne tako uživajo. Nekateri otroci se pustnih mask in kostumov tudi bojijo.
Zakaj je otroke strah pustnih šem?
Otrok se lahko boji pustne maske, ki je na obrazu; pustnih oblačil ali likov, ki jih kostumi ponazarjajo. Otroško mišljenje pogosto še niso razvito do te mere, da bi omogočalo razlikovanje med domišljijskim svetom in resničnostjo, težave pa imajo tudi s prepoznavanjem delno zakritih obrazov. Ker otrok ne razume, da se pod masko skriva človek, ki ga morda tudi pozna, se lahko odzove s strahom, tesnobo ali paniko. Ti občutki otroka prevzamejo, zato takrat težje ali pa sploh ne zazna oz. sledi navodilom ter besedam odraslega. Občutke negotovosti, tesnobe in strahu sprožajo tudi v celoti zakriti obrazi. Na otrokovo doživljanje pustovanja lahko vplivajo tudi pretekle izkušnje, npr. če ga je kakšna šema prestrašila, če je kurent ukradel mamo, če se je kaj zanj strašljivega zgodilo v kakšni risanki. Otroci svoja čustva uravnavajo s čustvi svojih staršev, zato bodo lahko strah, če ga bodo zaznali pri svojih starših, izrazili tudi sami. Z razvojem otroka ta strah največkrat izzveni.
Pri otroku lahko strah prepoznamo, če začne ob pustnih maskah jokati, kričati, bežati, se skrivati, se oklepati starša ali druge osebe, ki mu predstavlja varno zatočišče; se tresti, svoja čustva lahko pokaže tudi z agresijo: porivanjem, odrivanjem in brcanjem bližnjih predmetov ali oseb. Vsak otrok izraža svojo stisko različno in različno intenzivno.
Kako lahko otroku pomagamo?
- Otroka počasi navajamo na pustne kostume, tako da se najprej našemimo v domačem krogu na način, da ostane obraz odkrit; otrok lahko obleče svoje dojenčke, sam izbira kostum.
- Otroku vedno povemo, da je pod kostumom oseba. Ne rečemo: »glej tistega klovna«, ampak npr.: »poglej, tam je en fant oblečen v klovna«.
- Otroka ne silimo v nošenje pustnih kostumov, naj ima na sebi tisto, kar mu ne sproža nelagodja, npr. lahko samo obroč z ušesi, majico superjunaka.
- Otroka ne silimo v ospredje, npr. pustnih povork, omogočimo mu, da dogajanje spremlja z razdalje, kjer se počuti varno, središču dogajanja se približujemo postopno, skladno z otrokovimi odzivi.
- Z otrokom se pogovarjamo, mu razložimo potek pustovanja, mu povemo kam se lahko umaknemo, kje lahko opazujemo in kaj vse lahko počnemo.
- Otrokovega strahu ne pretirano izpostavljamo in poudarjamo. Otroku ne rečemo npr.: »Ja kaj se bojiš, nič ni.«, temveč ubesedimo njegovo počutje in ponudimo rešitev, npr: »Vidim, da te je strah te punce, oblečene v čarovnico. Se premaknemo tja, kjer je manj ljudi, ali boš tukaj z mamo in tatijem pihal trakce na tla?«
- Otroku omogočamo čim več pozitivnih izkušenj z dogajanjem in dejavnostmi povezanimi s pustom in preoblačenjem v pustne kostume.
VIRI:
Murphy, N. (2022). What is masklophobia? Dostopno na: https://cpdonline.co.uk/knowledge-base/mental-health/masklophobia
Besedilo: Katrin Češčut Bandelj, mag. psih., svetovalna delavka