IGRA V OTROKOVEM RAZVOJU

IGRA V OTROKOVEM RAZVOJU
SVETOVALNA SLUŽBA

IGRA V OTROKOVEM RAZVOJU

Avtor Katrin Češčut Bandelj
Dne

»Otroške igre niso samo igre, ampak jih je potrebno smatrati kot otrokove najresnejše dejavnosti.« (Michel de Montaigne)

Otroška igra

Otroška igra je ena izmed pomembnih dejavnosti, s katero se otrok srečuje tako v vrtcu kot tudi v domačem okolju. Vsi otroci imajo igračo, ki jim je najljubša in se z njo najpogosteje igrajo,  jo potrebujejo ob počitku ali takrat, ko doživljajo stisko in se ob njej počutijo varnejše. Preko igre se otrok uči, gibalno razvija, spoznava okolje, razvija in krepi svoj govor ter čustvene odzive.

Otroci se med seboj razlikujejo po tem, s katerimi igračami se najraje igrajo oz. h kateri igri najraje pristopijo in koliko časa jim namenijo. Med dečki in deklicami se kažejo preference v izbiri iger in igrač – dečki na splošno še vedno raje posegajo po avtih in konstrukcijskih materialih, deklice pa se rade igrajo v družinskih kotičkih z dojenčki. Otrokom moramo prepustiti prosto izbiro igre. S tem, ko/če se vloge zamenjajo in se dečki pridružijo deklicam in obratno, ni nič spornega. Nasprotno, na tak način otrok še bolj širi svojo domišljijo ter socialne in intelektualne kompetence ter gradi svojo samozavest in samopodobo. Otrok se lahko zaigra sam z igračami, ki so mu ponujene, ali pa ga skozi igro usmerja odrasli. Odrasli naj se v igro vključi samo, ko se otrok vključuje v enake ponavljajoče se dejavnosti ter prevzema ene in iste vloge ter oblike vedenja. Tu je intervencija odraslega ključna, saj otroku pomaga in ga usmeri in spodbudi v ravni igre, ki so intelektualno in kognitivno višje in ve, da jih bo zmožen doseči. V nasprotnem primeru pa naj bo igra izbrana samostojno s strani otroka in po njegovih željah in motivacijah. Za otroka je pomembno, da sledimo njegovim izbiram in interesom ter ga pri tem podpiramo, saj tako gradi na svoji samozavesti in prepričanju, da zmore doseči svoj cilj.

Vrste iger

  1. Funkcijska igra: najbolj prepoznavna in preprosta oblika igre v prvem letu življenja otroka, s katero preizkuša lastne gibalne in zaznavne funkcije in raziskuje predmete. Primerja različne barve, materiale, vzorce.
  2. Konstrukcijska igra: pri tej igri otrok povezuje in sestavlja/konstruira različne materiale oz. igrače. Pojavi se že ob koncu prvega leta starosti.
  3. Simbolna igra: pojavi se okoli osemnajstega meseca starosti, po drugem letu postane bolj kompleksnejša, v največji meri pa je prisotna med tretjim in petim letom. Otrok  pri tej igri reprezentira osebo, predmet ali pojav iz domišljijskega ali resničnega sveta, kar pomeni, da se otrok pretvarja, da je nekdo/nekaj drugega, se vanj vživi, sprejme vloge. 
  4. Igra s pravili: pojavi se okoli tretjega leta starosti, pri kateri se otrok uči socialnih kompetenc, sprejeti zmage/poraze, spoštovati pravila.
  5. Socialne igre: v to vrsto iger spada igra brez udeležbe (otrok le opazuje igro, se vanjo ne vključi), opazovalna igra (otrok opazuje igro drugih in postavlja vprašanja vrstnikom), samostojna igra (otrok se samostojno igra z igračami), vzporedna igra (samostojna igra, ki poteka v bližini drugih otrok, vendar z njimi ne sodeluje), asociativna igra (otrok se igra z drugimi, si izmenjujejo igrače), sodelovalna igra (vsi otroci imajo v igri skupen cilj in si razdelijo vloge).

Pomen igre za otrokov razvoj

Igra je po svoji definiciji spontana in zabavna dejavnost, ki pa pomembno vpliva na otrokov razvoj. Pomaga pri:

  • razvoju gibalnih sposobnosti: otrok preko gibalnih iger spoznava svoje telo in koordinacijo, pridobiva vzdržljivost, gibčnost in atletske veščine, z njimi uravnava napetost, preprečuje okornost in krepi samopodobo;
  • kognitivnem razvoju: otrok spoznava in raziskuje okolje, rešuje probleme, razvija govor in zaznavanje, domišljijo in ustvarjalnost;
  • čustvenem razvoju: otrok se preko igre sprošča, doživlja in izživlja čustva, se nauči premagovanja težav in konfliktov;
  • socialnem in moralnem razvoju: skozi igro otrok razvija socialne kompetentnosti (sodelovanje, razumevanje in upoštevanje drugih), razvija samokontrolo in nadzor (pri impulzivnosti, agresivnosti), usvaja družbena pravila;
  • osebnostnem razvoju: preko igre otrok razvija avtonomijo in si oblikuje samopodobo, spoznava okolje in pomen lastne vloge v njem.

Zaključimo lahko, da igra veliko doprinaša v otrokovo življenje. Preko nje se otrok nauči sprejemati in regulirati svoja čustva, razvija željo in motivacijo za svoje dejavnosti, gradi na socialnih kompetencah, nauči se slediti svoji intuiciji. Vsaka igra je unikatna, posebna in jo otrok smatra kot najresnejšo dejavnost. Sprejmimo otrokovo igro tudi odrasli na tak način in prepustimo otroku, da se z njo spoprime na svoji individualni ravni. Le tako se bo naučil strpnosti, saj ga bo gnala želja po uspehu in zadovoljstvu.

Povzeto po:

Besedilo: Tina Godina Babuder, vzgojiteljica za zgodnjo obravnavo

DOSTOPNOST