Otroci iz skupine “Zajčki” so v tem šolskem letu sodelovali v Unescovem projektu “Gozd in naravno okolje skozi otrokove oči”, saj zelo radi preživljajo čas v naravi. Sprva smo si jeseni zastavili cilj, da se bomo do gozda odpravili enkrat mesečno, saj je gozd kar precej oddaljen od vrtca, zato smo zanj porabili večino dopoldneva. Ker smo v spomladanskih mesecih dobili kar veliko toplih in sončnih dni, pa smo na željo otrok odhajali v gozd tedensko. Pri tem so bili aktivno vključeni v pripravo nahrbtnika (pomagali so pakirati lončke, sadje, rezervna oblačila, robčke), na njihovo željo smo včasih vzeli tudi športne rekvizite. V gozdu sva spodbujali njihovo radovednost, pustili sva jim čas, da so raziskovali gozdna tla ter se spoznavali z majhnimi živalicami ter opazovali spremembe v naravi. V gozdu so se igrali z gozdnimi plodovi, ki so jim bili na voljo. Večkrat smo gozd izkoristili tudi za učilnico v naravi, v kateri smo spoznavali pravljice, se pogovarjali o naših izkušnjah ter med hojo prepevali in utrjevali pesmi, ki smo se jih skupaj naučili. K sodelovanju smo povabili tudi starše. Vsak otrok je za en teden dobil domov Zajčkov nahrbtnik, v katerem se je skrivala tudi naloga: gozdni bingo. Družine so tako odšle v gozd, kjer so skupaj iskali predmete v bingu, v zvezek pa so zapisali in pokazali utrinke iz gozda. Družinsko nalogo so naredili vsi otroci in starši.
Izjave otrok med obiskovanjem gozda:
- Sončko ne pride v gozd, ker se boji volka.
- Jaz sem vidla kačo, da se skriva na kamnu in nas gleda.
- Meni je fino tekat po listih, pa ku primem palco in jo vržem daleč.
- En stric je pozabil bundo v gozdu, je delal drva, zdej ga pa zebe.
- Sem vidla metuljčka, pa mičkeno mravljo, ma se je skrila, ker smo tolko tekli.
- Sem s palčko narisala mene (»črko v imenu o.p.«), bom povedala mami, da me bo najdla tuki po tleh.
- Ojoj… miška je umrla, zdej jo pa lohko mravljice pojejo… bo mama od miške žalostna, ker je ni več…
- Sem najdla pikapolonice, ma ne znajo letet… jih lohko primemo in nas žgačkajo po roki…. Vidi!
- Meni je fajn it v gozd, ker lohko dosti tečemo… in gremo daleč, daleč.
- Meni je fajn, ker lohko damo palce po tleh in potem lohko skačemo in hodimo po njih.
- Jaz sem videl ena taka vrata, ku se niso odprla… da živalce vejo, da ne smejo it naprej…
- Jaz hodim tukej z mamo, nabiramo rožice… in si nesemo rucaha, da imamo lohko sokca zraven.
- Meni je fajn kadar lohko pijemo in jemo po dekci… in gledamo ptičke…
- Jaz sem peljala zajčka v gozd, sem pokazala, kako skočim s kamna na tla… Sem lohko pobarvala listek tam, ku sem ga potem zalepla v knjigico- našo od Zajčkov.
- Jaz sem lohko nabirala storžke, sem jih pobarvala in dala na jelkico… smo nardili tudi take kapce za storžke, da jih ni zeblo.
Besedilo: Mateja Lah Vojska
Fotografije: Maruša Seražin in Mateja Lah Vojska
