Zadnji februarski dan smo namenili našemu zimskemu pohodu. Tokrat nas je pot vodila na Šilentabor (751 m), razgledni vrh na stičišču Goriškega, Notranjskega in Snežniškega hribovja, ki kljub zmerni nadmorski višini ponuja občutek pravega planinskega doživetja.
Naša izhodiščna točka je bila vas Narin. Sprehod skozi mirno vas nam je služil kot prijetno ogrevanje, priložnost za prve pogovore in usklajevanje koraka. Kmalu zatem smo zavili na gozdno pot, kjer se je začel vzpon. Klanec ni popuščal, a prav to je dalo pohodu pravi značaj – korak za korakom, vsak v svojem ritmu, a kot skupina.
Čeprav koledarska zima še ni rekla zadnje besede, so nas ob poti pozdravljali prvi znanilci pomladi. Med suhim listjem so kukali nežni cvetovi in sonce je že imelo več moči. Takšni drobni trenutki pohod naredijo še bolj poseben – ko narava tiho namigne, da se nekaj novega že prebuja.
Na vrhu nas je pričakalo toplo sonce in razgled, ki je poplačal trud vzpona. Sledila je zaslužena malica iz nahrbtnika. Seveda nismo pozabili na najpomembnejše: žig v planinsko knjižico, majhen, a pomemben dokaz, da smo skupaj osvojili še en vrh.
Pot navzgor in navzdol je bila prepletena z otroškim čebljanjem, vprašanji o rastlinah, kamenju in poteh ter pogovori o planinstvu, izkušnjah in naslednjih ciljih.
Za nami je ostala sobota, polna smeha, gibanja in dobre volje. Preprost zimski pohod, ki je znova pokazal, da največ štejejo skupni koraki in čas, ki si ga vzamemo drug za drugega.
Besedilo: Jerca Dakskobler
Fotografije: arhiv Gojzarčkov