Letos smo obeležili že 71. Teden otroka®. Letos pod geslom: “Prijaznost ti bo krila dala, vedno reci prosim in hvala.”
Prijaznost, ter besedi prosim in hvala, spreminjajo svet. Prijaznost so prijazni pogledi, nasmeh, prisrčen objem, iskrena zahvala. Prijaznost prinaša veselje. V vrtcu in doma nas prijaznost povezuje. Za prijaznost ne potrebujemo denarja – lahko jo podarimo in tako nekomu polepšamo dan. Prijazni smo lahko tako tisti, ki prijaznost delimo, kot tisti, ki prijaznost prejmemo.
Besedi “prosim” in “hvala” sta majhni, a izjemno pomembni. V vrtcu jima pogosto rečemo čarobni besedi. Ti drobni besedi kažeta hvaležnost, spoštovanje in skrb za druge, hkrati pa gradita tople odnose doma, v vrtcu, na igrišču. Vsak ki zna povedati, kaj bi rad, kaj si želi, zmore uporabljati tudi besedici prosim in hvala. To seveda ni nič novega, a se nam včasih zgodi, da na čarobni besedi pozabimo in se nam zdi, da je dovolj, če samo rečemo »hočem, daj mi, naredi to, prinesi mi …«.
Za to, da znamo uporabljati čarobne besede ni potrebno neko posebno delo. Otrokom smo najboljši vzor odrasli. Starši se skušajte navaditi, tega, kar v vrtcu že dolgo počnemo – želje, potrebe in zahteve otrok “preslišite”, če zraven ni besedice prosim. Ko pa sami nekaj naredite ali nekomu nekaj prinesete, zahtevajte – hvala. Otroci se bodo veliko lažje naučili nečesa, kar bodo videli in slišali.
Prijaznost krepi empatijo in sposobnost sodelovanja, pomaga premagovati konflikte in zmanjšuje stres. Otroci, ki odraščajo v okolju, kjer so besede hvaležnosti in prijaznosti vsakodnevni del komunikacije, razvijajo samozavest, čustveno inteligenco in občutek, da so vredni spoštovanja in pozornosti.
Kameleončki smo zelo vešči pri uporabljanju čarobnih besed. Ker pa sta teden otroka in prijaznost več, kot le prijazne besede, smo se odločili in pripravili otrokom mlajših skupin lutkovno predstavo po zgodbi Zlatolaska in trije medvedi.
Za konec pa še misel, ki smo jo našli na spletu:
“Prijaznost je kot bumerang, ko jo sprožimo, se vrača nazaj k nam.”
Besedilo Sabina Vlašić
Fotografije: Sabina Vlašić