Otrokom v skupini Slončki smo predstavili priljubljeno pravljico Zelo lačna gosenica, avtorja Erica
Carlea, ki na igriv način spodbuja razvoj govora, razumevanje zaporedja dogodkov ter spoznavanje
naravnih procesov – razvoj metulja.
Otroci so pravljico najprej doživeli skozi lutkovno predstavo, kar jim je omogočilo multisenzorno
učenje – kombinacijo vizualne, slušne in kinestetične izkušnje. Naslednjič smo zgodbo skupaj obnovili
ob slikah, ki smo jih zalepili na steno, kar podpira vidno zaznavanje ter pomaga pri zaporednem
razumevanju zgodbe, kar je ključno za razvoj pripovednih sposobnosti. Otroci so aktivno sodelovali
pri opisovanju dogajanja, s čimer so razvijali besedni zaklad. Slike so si lahko tudi kadarkoli ogledali,
se ob njih ustavili ter sami pripovedovali zgodbo oziroma poimenovali kaj vidijo na sliki.
S pomočjo simbolne igre smo nadgradili senzorično in kognitivno izkušnjo – otroci so preko
didaktične škatle, ki je predstavljala gosenico, hranili gosenico z različnimi vrstami hrane. Ob tem pa
smo zgodbo tudi obnavljali.
Ker smo v zgodbi srečali metulja, so nato otroci izdelali tudi odtise metuljev, pri čemer so razvijali
grafomotorične spretnosti in koordinacijo oko-roka. Razvrščanje metuljev po barvi pa je podprlo
zgodnje matematične koncepte.
Naučili smo se tudi pesem o Gosenici, ki je lezla. Skupaj z otroki smo jo peli ter gibalno uprizorili. S
tem smo spodbujali glasbeno ustvarjalnost, ritmično zaznavanje ter povezali gib z glasbo.
Celotna dejavnost je bila zasnovana tako, da spodbuja celostni razvoj otrok – od jezikovni spretnosti,
socialne interakcije, senzorične izkušnje do matematičnega razmišljanja in fine motorike. Pravljica
Zelo lačna gosenica je tako postala ne le zgodba, ampak tudi poučno doživetje, ki je otrokom
omogočilo aktivno sodelovanje in raziskovanje sveta okoli sebe.
Takšne dejavnosti v vrtcu igrajo ključno vlogo pri zgodnjem učenju skozi igro, saj otrokom omogočajo,
da se učijo na njim prijazen in dostopen način, ob tem pa razvijajo različna področja svojih
sposobnosti.
Besedilo in fotografije: Teja Fajdiga