V igralnico sva postavili veliko kartonasto škatlo in čakali, kam nas bo pripeljala domišljija. Odločili sva se, da bova opazovali otroke in spremljali, kako bodo odreagirali nanjo. Kar nekaj časa je samevala v kotu igralnice. Posamezni otroci so prihajali do nje, si jo ogledovali, jo počasi premikali, potrkali nanjo, jo poskusili dvigniti in prestaviti … Zanimivo je bilo, da nihče ni prišel do naju in naju vprašal, kaj dela v igralnici. Zaman sva čakali, da bi otroci sami izrazili željo po igri s kartonasto škatlo, kaj šele, da bi iz nje kaj ustvarili.
Čez čas sva se odločili, da jih bova poskušali spodbuditi k temu, da bi iz škatle nekaj naredili. Odšli smo na jutranje razgibavanje v garderobo, po vrnitvi v igralnico pa je kartonasta škatla stala na sredini prostora. Najprej so se otroci zapodili do nje in si jo ogledali z vseh strani. Iskali so odprtino, skozi katero bi lahko pogledali vanjo. Nakazali so, da bi jo radi dvignili in preverili, kaj se skriva spodaj. S skupnimi močmi smo jo dvignili in spet nič. Takrat sem začutila, da bi otroci radi izvedeli, kaj se skriva v škatli. Vprašala sem jih, kako bomo rešili nastalo težavo.
K škatli je prikorakal deček, ki je imel predlog. Njegov govor še ni bil povsem čist in razumljiv. Trudil se je povedati, uporabil je tudi neverbalno komunikacijo, a zaman. Nato se je domislil rešitve in odhitel v garderobo, nato pa ponosno prinesel igračo vrtalni stroj. Na žalost naš vrtalni stroj ni mogel izvrtati luknje. Deček se je spomnil nove rešitve in spet stekel v garderobo, tokrat po žago. Žal tudi naša plastična žaga ni bila kos kartonasti škatli. Kljub temu smo mu bili hvaležni za iznajdljivost. Tako smo dobili odlično izhodišče za nadaljnje dejavnosti.
Najprej smo v kartonasto škatlo izrezali veliko odprtino, da smo lahko pokukali vanjo. Nekaj časa je postala naša nova igralna dejavnost. Po enem tednu, ko smo se igre v kartonasti škatli že nekoliko naveličali, smo potrebovali novo motivacijo. Po pogovoru z otroki smo se odločili, da iz škatle izdelamo hiško. Otroci so izrazili željo, da bi naši hiši dodali še ena vrata, jo mavrično pobarvali, ji dodali rdečo streho in mehko posteljo z veliko blazino.
Neizmerno smo uživali, ko smo se prelevili v pleskarje in hiško pobarvali v pisane, mavrične barve. Poiskali smo mehke blazine in povštre ter tako ustvarili udobno posteljo. V naši novi hiški smo se veliko igrali, prebirali pravljice, se cartali in tudi počivali. Naučili smo se plesno koreografijo z naslovom Pri nas pa hiško zidamo. Bili smo pravi gradbeniki – iz kock smo gradili velike, majhne, visoke in nizke hiše. Z vodenimi barvicami smo pobarvali narisano hišo in ji prilepili vrata, okna ter dimnik.
Najbolje, da si našo mojstrovino ogledate sami!
Besedilo: Nataša Colja
Fotografija: Nataša Colja