Otroci iz skupine Kameleončki so izredno vedoželjni. Zanima jih veliko zelo različnih stvari, zato sva se z Rokom odločila, da z najino skupino raziščeva, kako se je moda in tekstilna industrija spreminjala skozi čas, z otroki spoznamo narodne noše našega lokalnega okolja in poiščeva ideje, kako lahko dejavno prispevamo k zmanjšanju vpliva hitre mode na okolje.
Za iztočnico sva izbrala pravljico Kdo je napravil Vidku srajčico in pustila otrokom, da projekt zapeljejo v svojo smer. Prve dejavnosti so bile navezane na pogovor, ki sva ga imela z otroki po pravljici. Otroci so ugotovili: da je Videk bil najbolj majhen v kopici otrok, da je mati morala delati na njivi, da otroci niso bili lačni, da je na ilustraciji zgledala utrujena in žalostna, da je šivala ob sveči ker takrat še niso imeli žarnic, da je Videk dobil obleke od setric in bratov čisto tazadnji.
Otroci so pomislili in povedali, koliko je v njihovih družinah otrok in ugotovili, da je v enih manj, v drugih več otrok (od enega do štirih), a vseeno manj kot pri Vidku. Tudi v naših družinah se oblačila prenašajo od starejših k mlajšim otrokom, ko jih prerastemo jih podarimo eni za črnčke, eni smo jih prinesli na izmenjevalnico oblačil v vrtec, nekateri pa jih potem uporabijo namesto krp za čiščenje ali vržejo v zabojnik Humane.
Otroke je zelo zanimalo kako so živeli ljudje v starih časih. Zato sva jim z Rokom naročila, da o tem povprašajo doma in da v vrtec prinesejo fotografije svojih non in nonotov, mamic in tatkotov, ko so bili majhni.Ob prinešenih fotografijah smo se pogovarjali, nato smo jih dali v okvirje in pripravili razstavo pred igralnico. Otrokom sva povedala, da so bili nekoč vsi otroci oblečeni v srajčice. Majhnih dečkov in deklic zato pogosto na prvi pogled ni bilo moč ločiti. Šele, ko so otročička pogledali bolj pozorno, so na podlagi pričeske ugotovili ali si deček – s prečko na strani glave, ali deklica – s prečko na sredini glave. Gradivo sva izobesila pred igralnico, da ga lahko preberejo tudi starši.
Otroke je zanimalo, kako se šiva – ali je šivat lahko ali težko. Zato sva se odločila, da jim pokaževa, kako se šiva z iglo in cvirnom – s šivanko in sukancem, ter kako se šiva na šivalni stroj. Otroci so bili nad šivanjem zelo navdušeni in sedaj vsakodnevno, poleg ostalih dejavnsti, šivamo.
V četrtek smo v naši enoti nenapovedano ostali brez elektrike in tudi to sva z Rokom izkoristila in poiskala sveče, ter otrokom ob svečah brala pravljice iz starih časov – ko je bla Sabina še mahna, kot na uni sliki, ku je z njeno nono in nonotom in je imela pravljice od Mamke Bršljanke – nato pa poskusili ob svečah buckat, risat, se igrat. Otroci so ugotovili, da se ob svečah vidi bolj slabo.
Otrokom sva prinesla tudi eno obleko iz “starih časov” za deklice. Lucija je takoj rekla, da nam oblekca stoprocentno ne bo prav. Pa smo jo pomerili. Ugotovili smo, da je večini deklic prav (nekaterim skoraj malo prevelika) in takoj videli, da je umazana. To sva uporabila za iztočnico za pogovor, kako so se nekoč umivali, kje so dobili vodo, kakšno je bilo straničše. Otroške velike oči so nama pokazale, da se v njihovih glavicah kar iskrijo misli. In vprašanj je bilo nešteto …
Kako naše dejavnosti potekajo si lahko pogledate v galeriji fotografij.
Besedilo: Sabina Vlašić
Forografije: Sabina Vlašić