V preteklih tednih smo posebno pozornost namenili zgodbi Nekega zimskega dne (M. Christina Butler) in njenemu poustvarjanju, ki sta otrokom prinesla veliko veselja in novih doživetij.
Pred novoletnimi počitnicami smo v vrtcu doživeli prvi sneg. Odšli smo na teraso, kjer smo ga opazovali, tipali in raziskovali, kako se stopi v dlaneh. Nekateri so ga celo poskusili, drugi pa so ga raje opazovali od daleč. To je bil popoln uvod v spoznavanje zgodbe, ki smo jo začeli podrobneje obravnavati po počitnicah.
Vsakodnevno smo pripovedovali zgodbo in jo prilagajali odzivom otrok. Najbolj jih je pritegnilo doživeto pripovedovanje, ki smo ga dopolnili z uprizoritvami – posnemali smo pihanje vetra, občutek mraza ter kotaljenje po hribu. Otroci so z zanimanjem sodelovali, nekateri so že sami pripovedovali dele zgodbe, drugi so pokazali, kako piha veter ali kako zebe živali. Pripovedovanje je postalo stalnica, pri čemer so otroci vsak dan bolj aktivno sodelovali. Ob tem smo se tudi spontano učili predlogov, kot so “na” in “okrog”, saj smo pri vsakem pripovedovanju poudarjali, kam sodi določeno oblačilo. Proti koncu smo k pripovedovanju dodali glasbo. Otroci so se spoznali z instrumenti in jih preizkušali. Kljub temu da jih je igranje bolj pritegnilo kot poslušanje zgodbe, smo jim omogočili, da raziskujejo in s tem bogatijo svoje zaznavanje zvoka in ritma.
Za poustvarjanje zgodbe smo uporabili različne likovne tehnike. Najprej smo naredili skupen izdelek, ki ga imamo na panoju v igralnici. Ježa smo pobarvali z barvicami in mu zalepili kapo, šal in rokavice. Vsak posebej pa je na temno moder list risal z vodo in soljo, kar je predstavljalo zimsko pokrajino. Otroci so nato s čopiči in vatiranimi palčkami dodajali tempera barve, kar je dalo sliki še poseben učinek. S pomočjo tulca je vsak naredil ježa in mu zalepil rdečo kapo. Ob tem so razvijali finomotoriko in estetski čut.
Poustvarjanje zgodbe smo zaključili z razstavo otroških izdelkov na panoju v garderobi. Vsak izdelek je edinstven in odraža otroško ustvarjalnost.
Besedilo in fotografije: Tea Zlosel Štolfa
