Gibanje je ključno za otrokov celostni razvoj. Krepi zdravje, spodbuja zbranost, ravnotežje in hitrost odzivanja ter prinaša veselje in sprostitev. Gibanje v naravi ponuja neomejene priložnosti za raznolike gibalne dejavnosti, otroci pa lahko razvijajo svoje ideje za igro. Naša vloga je, da jih pri tem spodbujamo – še posebej v današnjem času, ko nas tehnologija vse bolj veže na zaslone. V skupini Netopirčki se redno odpravljamo na krajše in daljše pohode, kjer raziskujemo okolico, opazujemo naravo in uživamo v gibanju na svežem zraku.
Naša prva pohodniška pustolovščina je bil pohod okoli hriba Tabor. Vse je bilo novo in zanimivo. Otroci so z navdušenjem iskali markacije, ki smo jih spoznali na začetku poti in se učili pravil vedenja v naravi z učnih tabel. Ob poti smo opazili tudi zelišča, ki smo jih povohali in se poučili, katera so primerna za čaj in kdaj je čas, da jih naberemo in posušimo. Otroci so z navdušenjem spraševali, kdaj bomo šli spet. In kmalu smo pohod ponovili, tokrat z namenom, da naberemo meto in skuhamo metin čaj v vrtcu. To je bil prav poseben dogodek in tudi tisti otroci, ki čaja ne pijejo, so takrat rekli da je odličen.
Naša druga pustolovščina je bila nekoliko krajša, vendar bolj strma. Odpravili smo se po cesti mimo pokopališča in nadaljevali po “kozji” potki, ki vodi čez travnik in gozd. Na manjši jasi smo si vzeli čas za igro – otroci so plezali, nabirali vejice in listje ter iz njih sestavljali hišice. Na tem mestu smo se okrepčali z malico, nato pa se odpravili nazaj proti vrtcu.
V vrtcu smo se ob tednu otroka pogovarjali o pastirjih, pastirskih igrah, načinu življenja nekoč in o pastirskih hiškah. Otrokom je bila všeč kamnita pastirska hišica, kjer so se pastirji skrivali pred dežjem. In tako smo se odpravili do čisto prave kamnite pastirske hiške, ki je ohranjena na pobočju hriba Tabor. Pot do tja je bila označena z rdeče-belimi trakovi, saj je hišica skrita. Otroci so vestno iskali trakove, se veselili, ko so jih našli in ko smo prišli do hišice so se vsi skrili noter. Ugotovili smo, da je zelo majhna, primerna največ za dva otroka. V sklopu tega smo se v naslednjih dneh sprehodili tudi do suhega zidu, ki je v gozdu pod bolnico v Sežani. Opazovali smo, kako natančno je zgrajen in koliko truda je bilo potrebno, da so ga sestavili.
Naslednjič smo raziskovali območje nekdanjega sežanskega kamnoloma. Po strmi poti čez Lenivec smo prispeli na vrh, kjer nas je pričakal čudovit razgled na mesto Sežana. Otroci so z zanimanjem iskali naš vrtec pa tudi hiše in bloke, kjer živijo. Pogovarjali smo se o zgodovini kamnoloma in o tem, kako ga je v zadnjih letih zarasel gozd. Pot nas je nato vodila do vrha hriba Tabor in nazaj v vrtec.
Naša naslednja destinacija je bila Kosovelova učna pot proti Tomaju. Cilj je bila ograda z ovcami, ki je ob poti. Med pohodom smo prečkali avtocesto in z vrha opazovali avtomobile ter kamione, kar je otroke zelo navdušilo. Nekateri so cesto prepoznali kot tisto, po kateri se vozijo v vrtec in domov. V bližini ograde za ovce smo se pogovorili o pravilnem vedenju v bližini živali in pristopili v tišini, da jih ne bi prestrašili. Žal ovčk tisti dan ni bilo na paši, zato smo domnevali, da se zaradi mraza skrivajo v svoji hišici ali so jih odpeljali v tople hleve drugje.. Na poti nazaj smo tekali, se lovili, iskali markacije in nabirali jesensko obarvane listke. Dogovorili smo se, da se na to pot ponovno odpravimo in mogoče takrat srečamo ovčke.
Vsakič, ko se podamo na pot, postanemo bolj spretni in imamo več kondicije. Poleg tega se sprostimo, naužijemo svežega zraka in se ob vsem še zabavamo. Vsi v skupini Netopirčki smo mnenja, da bo naših pohodov še veliko, saj nas narava vedno znova navduši in razveseli.
Besedilo: Anja Višček
