Zadnji februarski dan smo namenili na\u0161emu zimskemu pohodu. Tokrat nas je pot vodila na \u0160ilentabor (751 m), razgledni vrh na sti\u010di\u0161\u010du Gori\u0161kega, Notranjskega in Sne\u017eni\u0161kega hribovja, ki kljub zmerni nadmorski vi\u0161ini ponuja ob\u010dutek pravega planinskega do\u017eivetja.<\/p>\n\n\n\n
Na\u0161a izhodi\u0161\u010dna to\u010dka je bila vas Narin. Sprehod skozi mirno vas nam je slu\u017eil kot prijetno ogrevanje, prilo\u017enost za prve pogovore in usklajevanje koraka. Kmalu zatem smo zavili na gozdno pot, kjer se je za\u010del vzpon. Klanec ni popu\u0161\u010dal, a prav to je dalo pohodu pravi zna\u010daj \u2013 korak za korakom, vsak v svojem ritmu, a kot skupina.<\/p>\n\n\n\n
\u010ceprav koledarska zima \u0161e ni rekla zadnje besede, so nas ob poti pozdravljali prvi znanilci pomladi. Med suhim listjem so kukali ne\u017eni cvetovi in sonce je \u017ee imelo ve\u010d mo\u010di. Tak\u0161ni drobni trenutki pohod naredijo \u0161e bolj poseben \u2013 ko narava tiho namigne, da se nekaj novega \u017ee prebuja.<\/p>\n\n\n\n
Na vrhu nas je pri\u010dakalo toplo sonce in razgled, ki je popla\u010dal trud vzpona. Sledila je zaslu\u017eena malica iz nahrbtnika. Seveda nismo pozabili na najpomembnej\u0161e: \u017eig v planinsko knji\u017eico, majhen, a pomemben dokaz, da smo skupaj osvojili \u0161e en vrh.<\/p>\n\n\n\n
Pot navzgor in navzdol je bila prepletena z otro\u0161kim \u010debljanjem, vpra\u0161anji o rastlinah, kamenju in poteh ter pogovori o planinstvu, izku\u0161njah in naslednjih ciljih.<\/p>\n\n\n\n
Za nami je ostala sobota, polna smeha, gibanja in dobre volje. Preprost zimski pohod, ki je znova pokazal, da najve\u010d \u0161tejejo skupni koraki in \u010das, ki si ga vzamemo drug za drugega.<\/p>\n\n\n\n
Besedilo: Jerca Dakskobler<\/p>\n\n\n\n
Fotografije: arhiv Gojzar\u010dkov<\/p>\n\n\n\n