Pešpoti v mojem kraju

V skupini Pingvini smo se prijavili na UNESCO-v projekt »Pešpoti v mojem kraju«. Nosilec projekta je Vrtec Mornarček iz Pirana. Spoznali smo del Kosovelove poti, del Živega muzeja Krasa, podali smo do pastirske hišice, ki se nahaja na gmajni.

Najprej smo se šli na Kosovelovo pot samo igrat. Otrokom je bilo zelo všeč, da so lahko metali storže, se igrali s kamenčki, risali s palčkami po makadamu, raziskovali. Otroci so opazili markacijo in želeli so vedeti, kaj je ta pika. Povedala sem jim, da je to oznaka za planinsko pot, ki vodi iz Sežane do Tomaja, po kateri je hodil pesnik Srečko Kosovel. Vprašali so, če bomo šli tudi mi. Dogovorili smo se, da bomo šli samo po delu te poti, ker je do Tomaja predaleč za nas.

Pred pohodom po delu Kosovelove poti smo se pogovarjali o Srečku Kosovelu, spoznali njegovo deklamacijo Sonček boža tačice in se pogovarjali, kaj vzamemo s sabo na pohod. Končno je napočil dan pohoda. Otroci so prinesli s sabo nahrbtnike s pijačo in priboljški. Pot smo začeli pri Ljudski univerzi, kjer se je rodil Srečko Kosovel. Med potjo so me otroci opozarjali na markacije, spoznali so suhi zid, ga otipali in opisovali. Na primernem mestu smo si privoščili počitek in okrepčilo. Opazili so panoramsko tablo in želeli so vedeti, kateri je določen kraj. Pokazala sem jim, kje je Tomaj in ugotovili so, da je res daleč. Še nekaj časa smo sledili markacijam in na določenem mestu zapustili Kosovelovo pot in se vrnili v vrtec.

Otroci so se spomnili, da vodi pešpot tudi do pastirske hišice in želeli so, da jo zopet obiščemo. Ko smo prišli iz mesta, smo šli po pešpoti, nato po makadamski cesti in zavili na slabo sledljivo stezo na gmajno do hišice. Naslednji dan smo šli iskat kamenje za igro v vrtcu. Otroci so iz njega poskušali graditi zid, hišice, stolpe.

Tudi do Živega muzeja Krasa smo šli skozi mesto, nato po makadamski poti in zavili na stezo, ki vodi do velike štirne. Otroci so jo opisali in spraševali o njej. Povedala sem jim, za kaj so jo nekoč rabili. Nekaj otrok je povedalo, da gredo tudi s starši hodit po tej poti.

Otroci so se ob spoznavanju pešpoti navajali na vztrajnost pri hoji, utrjevali hojo po različnih terenih, spoznavali kulturno dediščino, rastline, naravni material, opazovali okolico, poslušali zvoke narave, se seznanjali z novimi besedami, se med seboj pogovarjali, si izmenjevali informacije in izkušnje. Po vsakem pohodu so otroci povedali, da jim je bilo lepo in želeli so, da bi šli še.

Besedilo: Vanda Femc

Fotografije: Vanda Femc