Namen projekta SKUM, ki pomeni razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgojo je – v vrtce vpeljati umetnike in sodelovanje s kulturnimi institucijami.

V ta projekt je letos vključen tudi naš oddelek, skupine Pikapolonic, v vrtcu Sežana, enoti Lehte, in sicer za umetniško področje – ples. Naši cilji so bili: otroci z gibom izražajo, komunicirajo in ustvarjajo, doživljajo, opazujejo ples gosta, plesalca in z njim ustvarjajo ter družbeni angažma.

Za motivacijo sem z lutkami, ki smo jih naredili prejšnje leto, otrokom zaigrala izmišljeno zgodbo Pikec, Pikapolonka in Slonček. V njej si je Pikapolonka želela plesati, kar pa njen bratec ni znal. Zato so otroci in Slonček poklicali na pomoč Mojco Leben, pedagoginjo v kulturi. Tako je v naš oddelek vstopila umetnica, ki so jo otroci zelo lepo sprejeli, z njo sodelovali in ustvarjali. Na desetih srečanjih smo ob premišljeno izbrani glasbi plesali z lutkami, plesali kot lutke in z njimi ustvarili plesno pripoved. Popeljali smo se s čarobnim vlakom, na katerem so bile različne živali, ki smo jih uprizarjali in so se lahko pridružile z dotikom. Kaj pa so lutke počele v vrtcu ponoči? To vam znajo povedati in pokazati z gibi samo otroci, saj njihova domišljija ne pozna meja. Zgodila se je čarovnija in lutke so ponoči ušle iz škatle ter počele vse tisto, kar delajo otroci dopoldan v vrtcu. Z barvnimi ruticami smo prebarvali igralnico in naslikali mavrico, z žogicami pa razvijali fino motoriko, zaplesali ter igrali smo na boben in druge inštrumente. Skupaj smo si ogledali posnetke, da so otroci lahko povedali kako so se počutili, ko so gledali sami sebe in druge. Zaplesali smo na temo Povodnega moža. Pričarali smo dež, točo, grom, nevihto in zaplesali kot Urška s Povodnim možem. Prikazali smo prebujanje narave, pomladnih cvetic in drobnih živali ter se tako preskusili v delitvi vlog in upoštevanju pravil. Ob umetniških slikah smo prisluhnili Mojčini zgodbi mame in otroka v parku in jo uprizorili z gibi. Otroci so se s svojo domišljijo zlahka vživeli v vloge žive in nežive narave. Na zadnje, enajsto srečanje pa smo povabili pomočnico ravnateljico Melito ter skupine: Kužke, MIške in Metulje, za katere so otroci narisali vabilo. Naš namen je bil prikazati eno metodično uro in proces, ki smo ga dali skozi vsa srečanja, Mojca pa je dvakrat povabila k plesu tudi gledalce. Otroci so bili vseskozi aktivni udeleženci v procesu priprave prostora, ustvarjanju in evalviranju. Vsa srečanja sva z Jano posneli s kamero in fotografirali za dokumentacijo v fotoknjigi.                                                                                                                                            

Kaj pa naša lutka Pikapolonka? Bila je zelo vesela, da je je učila plesati in se zahvalila Slončku in otrokom, ki so poklicali Mojco. Otroci pa so ji za spomin izročili album z njihovimi risbami in boben, ki smo ju skupaj izdelali zanjo.

Članek Mirjam Štrukelj

Fotografije: Mirjam Štrukelj in Jana Može Kariž