Trobentica in zvonček(Janez Bitenc)

Tra, ra, ra, trobentica trobi,
cin, cin, cin pa zvonček cinglja.
Sončece veselo se smeje:
»Sem že tu!« z neba šepeta.

»Za vsako bolezen rožca raste,« sta znala reči Kosobrin in Pehta v Kekčevi zgodbi in temu je res tako. Imamo srečo, da živimo v okolju, kjer nam zdravilne zeli rastejo skorajda pred nosom. Verjetno se ne zavedamo, kakšno moč ima narava in kako zdravilne sestavine nam nudi.
Tisti bolj izkušeni si čaje pridelajo sami. Po zdravilne rastline se odpravijo na bližnje travnike, planote in planine ter jih posušijo.

Na priloženih fotografijah si poglejte kako smo nabirali trobentice in si iz njih skuhali čaj in si pripravili čisto pravo čajanko.

Izjave otrok:
»Smo šli na travnik. Smo tekli in potem nabirali trobentice.«
»Samo tiste rumene rožice!«
»Tiste so trobentice.«
»Dejmo tisto od trobentice. Zapojemo. Dej, bomo vsi skupi!«
»Poglej koliko jih imam!«
»Tam so še! Tam pod grmom!«
»Cel koš jih bom nabrau.«
»Potem smo jih dali tako na en papir. So se posušile.«
»So se dosti dni sušile.«
»Smo tako dali vodo. Jaz sem dala noter trobentice. Tako sem stresla, poglej.«
»Ja, je mogla bit vroča voda.«
»Sej smo vsi tako dajali noter.«
»Je pomagal tudi tisti zmajček, ku nam je prinesu tudi igrico od čebel.«
»Ja, in od žabe in od medveda in od mehurčkov, in od vse. Lepa igrica je bla!«
»Je dišalo. Je biu prou pravi čaj. Je dala Maja tudi med.«
»Med moraš dat malo, veš.«
»Rumeno je, glej!«
»Najboljši čaj na svetu!«
»Taku finega še nism piu.«
»Prosim še.«

Besedilo: Maja Anderlič Može
Fotografije: Maja Anderlič Može in Vlasta Žiberna