Polžki so sodelovali v UNESCOVEM projektu Moder stol- nekdo misli nate

Projekt Moder stol – nekdo misli nate je namenjen predšolskim otrokom ter mladim v obdobju oblikovanja odnosa do sočloveka in do lastne kulturne identitete (odraščajoči osnovnošolci in dijaki). Nikoli namreč ni prezgodaj ali odveč, da mlade spodbudimo k temu, da z dobrim delom vplivamo na dobro počutje ljudi. K sodelovanju me je pritegnila trenutna situacija v kateri se nahajamo. Namreč vpeti smo v čas, ko vsakodnevno že več kot leto dni poslušamo o novi bolezni koronavirus Covid-19. Vse te informacije, novosti, skrbi, strah, negotovost in spremenjen način življenja, človeka “oropajo” socialnega stika, pristnega odnosa s sočlovekom in družabnega življenja. Medtem pa ljudje potrebujemo dobre namene in misli, ki vplivajo na naše dobro počutje. Zato smo si želeli, da naš stol  na nevsiljiv način postane pozitiven medij.

Na prvem roditeljskem sestanku sem staršem predstavila projekt, namen in način sodelovanja. Odziv staršev je bil pozitiven in skupaj smo se strinjali, da k projektu pristopimo. Projekt smo izvajali v mesecu marca. Starše sem najprej preko obvestila prosila za prinos starih stolov. Odzvali so se in pridobili smo tri stare lesene stole. Nekega jutra smo se z otroki zbrali v jutranjem krogu, kamor sem na sredo postavila te tri stole. Skupaj smo si jih najprej ogledali, se nanje tudi poskusili usesti, nato pa nas je že začelo zanimati, kdo jih je prinesel, zakaj, kaj bomo z njimi počeli, kam jih bomo postavili itd. Sledil je pogovor in moja razlaga o sodelovanju v projektu Moder stol – nekdo misli nate. Otroke sem skozi pogovor in vprašanja spodbudila k razmišljanju in pridobila tudi nekaj zanimivih idej. Otroci so kaj kmalu začeli naštevati, komu vse bi lahko stol podarili: mami, očetu, sorojencu, otrokom, šolarjem. Seveda smo prišli tudi do ideje, da bi lahko odnesli stol v Zdravstveni dom Komen. Ta ideja je bila vseskozi v moji glavi, a žal zaradi vseh še trenutno veljavnih ukrepov za zajezitev širitve koronavirusa, ta predaja ne bo izvedljiva. Zanimalo me je tudi, kako se bodo ti, ki bodo stol od nas dobili, počutili. Vsi otroci so rekli, da bodo veseli. Potrebne pripomočke so nam priskrbeli kar naši hišniki. Najprej smo stole odnesli na naš zunanji atrij. Začeli smo z brušenjem. Otroci so z veseljem in vztrajnostjo brusili. Delo smo nato nadaljevali v naslednjih dneh. Čakalo nas je prebarvanje stolov v modro barvo. Otroci so barvali in barvali, zdelo se jim je zanimivo, saj smo uporabljali debele in velike čopiče. Komaj so čakali, da pridejo na vrsto. Seveda sva jim bili tudi midve v pomoč pri barvanju. Nato smo stole pustili dva dni zunaj, da se je barva dobro posušila. Ta čas smo se domenili glede poslikave. Izbrali smo motive in jih izrezali iz papirja. Papir z motivom smo nato položili na stol in s tankim čopičem nanesli rumeno barvo. Spet smo počakali dva dni, da se je barva posušila. V tem času sva s pomočnico vzgojiteljice izbrali misli, ki sva jih nato zapisali na stole. Ko so bili stoli dokončani, smo si jih ogledali in bili nad rezultatom zelo zadovoljni. Čeprav sem potihoma si želela, da nam bo pomlad le prizanesla s tem koronavirusom in bomo lahko stol uporabili kot medij za širšo družbo, smo se potem odločili, da stol podarimo otrokom v vrtec Štanjel. Strokovne delavke in otroci so bili nad našo idejo navdušeni in ob predaji zelo veseli.

Stol pa ni razveseljeval samo otroke v vrtcu Štanjel, ampak smo na njem z velikim veseljem sedeli tudi mi.

Med otroki sem opazila, kako se tkejo prijateljstva, pogovori in nastajajo iskreni nasmehi. Ob pogledu na take trenutke verjamem, da je naš namen dosežen pa čeprav samo med otroki.

Za enoto Komen: Mojca Mozetič