Polžki sodelovali v Unescovem projektu

Oddelek Polžki (1-2 let) se je v letošnjem šolskem letu vključil v Unescov projekt – Unescova priložnost: »Stara« igr(ač)a za novo veselje.

Namen projekta je bil menjava iger, igrač in športnih pripomočkov, ki so še uporabni, a jih otroci ne uporabljajo več, ker so se jih naveličali. In sicer otroke naj bi spodbudili k premišljenemu ravnanju z materialnimi stvarmi in tako posledično privzgojili pozitiven odnos do okolja in skrb zanj ter trajnostni način življenja.

Zaradi razvojnih značilnosti otrok sem se zavedala, da jih ne morem nagovoriti k razmišljanju in pogovoru, kaj jim igrača pomeni, s čim se radi zaigrajo, kako veseli so nove igrače, ali lahko igračo delijo, jo podarijo ipd. Vendar, čeprav so najmlajši, je tudi pri njih igra osnovno sredstvo za razvoj in učenje. V tem obdobju se otroci vpeljujejo v igro, igranje in dogaja se, da se tudi mlajši otrok naveliča igr(ač)e in si posledično zaželi nove igr(ač)e. Tako sem na prvem roditeljskem sestanku staršem predstavila projekt, namen in kako bomo mi, kot oddelek, sodelovali pri tem. Starši so se s predstavljenim strinjali in bili pripravljeni sodelovati.

In naše veselje z igro se je lahko pričelo. Trije petki v mesecu so bili rezervirani samo za igro z »novimi« igra(ča)mi. Ta dan sva igralnico uredili tako, da sva vse vrtčevske igrače pospravili in je bila celotna igralnica prosta samo za igro z »novimi »igra(ča)mi. Otroci so 1x mesečno prinašali različne igr(ač)e: zvočne, plišaste, vozila, lesene vstavljanke, tobogan, žoge ipd. Skozi vrata so prikorakali vsi ponosni s svojo igračo, jo razkazovali, se igrali, si izmenjevali in posojali. Ta dan nam je čas minil zelo hitro.

Enkrat mesečno smo se odšli igrati v sosedovo igralnico skupine Sončki. Z otroki smo si najprej ogledali igralnico, igrače in kotičke. Vedno smo si izbrali kocke za na blazino in kuhali v kotičku kuhinja. Ogledovali smo si še slikanice, se razgibali s telovadnimi pripomočki, ki so jih trenutno imeli v igralnici.

Enkrat mesečno smo si izposodili tudi igrače iz enote Štanjel ali Sežana. Komaj smo čakali prihod hišnika, da smo videli, kaj nam bo prinesel. Zaigrali smo se z veliko didaktično kocko, uživali v velikem bazenčku z žogicami, zaigrali z velikimi PVC živalmi ipd. Otroci so se zelo razveselili »nove« igr(ač)e, saj smo se lahko z njo igrali več časa, kar en teden.

Za zaključek projekta smo planirali dobrodelno zbiranje »starih« iger, igrač, športnih pripomočkov ipd. na ravni enote Komen. A nam tega žal ni uspelo izpeljati zaradi razglašene epidemija koronavirusa Covid-19.

A kljub neizpeljani akciji lahko rečem, da so naši petki dosegli svoj namen. Otroci so imeli možnost igre z igračami, igrami, športnimi pripomočki, ki niso bili novi. Stara igr(ač)a je prinesla veliko zanimanje za ponovno igro in občutek veselja ob igri z njo. Nikoli namreč ni prezgodaj, da privzgojimo pri otrocih čut za ravnanje z igračo, igro, didaktičnim pripomočkom itd. In zavedati se moramo, da nova igrača ni vedno pogoj za veselo igro. Otroku lahko tudi sami izdelamo igračo iz odpadnega materiala ali pa jo izdela on sam. Seveda pa se tudi zavedam, da otrok po določenem času lahko igr(ač)o »preraste«. In takrat lahko z otroki razmišljamo in se pogovarjamo, kaj in kam s tako igračo. Tudi sami smo bili deležni obdaritve že takoj ob prvem petku, ko nam je starš dveh otrok iz skupine prinesel tobogan. Bili smo zelo veseli in hvaležni.

To so dejanja, ki ostanejo v spominu in bogatijo človeka. Občutek ob takšnem dejanju je neprecenljiv, tako za tistega, ki podari, kot za tistega, ki prejme.

Za enoto Komen: Mojca Mozetič